Povpraševanje po naših eko čevljih iz zahodne Evrope ...
Iščemo odvetnika, ki bi nam pomagal za dosego ...
ALPINA d.d. se 1 leto, kljub obljubi ni odzvala na ...
Načrtno kratenje ustavne pravice do DELA nekdanjim ...
Nekaj družbenih dokazov, da smo na pravi poti!
Obvestilo o pospešenem zbiranju sredstev z nagradno ...
»Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje!«
Peter Kozina je bil rojen v Dolenji vasi pri Ribnici leta 1876. Bil je slovenski trgovec in podjetnik, pionir slovenske obutvene industrije.
Leta 1896 je dobil svojo prvo službo v trgovini Antona Krisperja v Ljubljani, kjer so ga dodelili na oddelek z obutvijo. Tako se je seznanil z dobavitelji, čevljarji iz okolice Tržiča, ter načini proizvodnje in prodaje obutve na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Leta 1903 je z družabnikom ustanovil svoje prvo trgovsko podjetje Hitzl & Kozina in nadaljeval prodajo čevljev, slamnikov, zobotrebcev in glavnikov po celotni Avstro – Ogrski.
Leta 1906 je v Tržiču organiziral manjšo čevljarsko delavnico, okoli leta 1910 pa v hudem nacionalnem boju z nemško gospodarsko konkurenco v Tržiču ustanovil prvo slovensko proizvodno - trgovsko podjetje Peter Kozina & Co. za industrijsko izdelavo obutve s sedežem v Ljubljani.
Bistvo Kozinove podjetniške ideje je bilo povzdigniti hišno industrijo čevljev na Gorenjskem in pritegniti delavce iz mračnih delavnic, jim ponuditi delo z urejenim delavnikom in socialno varnostjo v svetlih higienskih prostorih tovarne za boljši zaslužek ter jih seznaniti z moderno tehnologijo strojne izdelave čevljev. Za prodajo kakovostne obutve je uvedel lastno blagovno znamko Peko, sestavljeno iz začetnic njegovega imena in priimka Pe(ter) Ko(zina).
V 20-ih letih 20. stoletja je Kozina postal priznan in ugleden slovenski gospodarstvenik in član številnih osrednjih slovenskih gospodarskih institucij. V Ljubljani je kupil nekdanjo Zoisovo graščino in jo v celoti prenovil, v Tržiču je razširil tovarniško poslopje, v Pristavi pa zgradil stanovanjsko hišo za mojstre in nameščence, osnoval pa je tudi trgovsko mrežo prodajaln obutve znamke Peko po ozemlju prve Jugoslavije. Sodeloval je z obrtno in meščansko šolo v Tržiču, podpiral je številna društva in nekatere slovenske umetnike. Tako Ljubljančani kot Tržičani so se ga spominjali kot uglajenega gospoda, vedno oblečenega po zadnji modi, ki je velikodušno skrbel za ugled svojega podjetja. Njegove odlike so bile vztrajnost, volja, delavnost in socialni čut.
Njegovi poslovni uspehi so zaradi širših družbenih razlogov začeli usihati v drugi polovici 20. let v boju z neusmiljeno kapitalistično konkurenco, državno gospodarsko politiko, nekaterimi nameščenci ter nezadostnim lastnim kapitalom.
Leta 1930 je umrl nenadne smrti. Njegovo podjetje Peter Kozina & Co. je v 30. letih zamenjalo kar nekaj lastnikov, iz sodnega registra pa je bilo izbrisano šele v procesu nacionalizacije leta 1948. Tedaj je v prvotnem poslopju proizvodnjo obutve nadaljevalo socialistično podjetje Triglav. NA VRH STRANI
Peter Kozina je s slovenskimi družabniki leta 1910 ustanovil podjetje Peter Kozina & Co. in v Bistrici pri Tržiču začel graditi osrednje tovarniško poslopje, ki je v prvi fazi obsegalo pritličje in dva stranska dvonadstropna trakta. Tu je septembra 1911 stekla prva proizvodnja najkakovostnejših čevljev na najetih ameriških strojih Goodyear in MaCKay. Leto pozneje je v podjetju začel veljati Delavski red, napisan v slovenskem in nemškem jeziku. Predvidoma je bila še istega leta zaradi močne konkurence doma in drugod po Evropi razvita znamka Peko z logotipom, ki se je obdržal vse do danes.
Po uspešnem poslovanju tovarne med prvo svetovno vojno za vojno gospodarstvo je Peter Kozina izplačal vse družabnike in postal edini lastnik podjetja Peter Kozina & Co. Leta 1920 je Tržič obiskal regent Aleksander Karadjordjević. Podjetje Peter Kozina & Co. je z vojaškim erarjem v Beogradu proti svoji volji sklenilo dobavno pogodbo za 100.000 parov vojaških čevljev. Čevlje so v Peku izdelali, a vojaški oblasti v Beogradu niso ustrezali, zato so celotno pošiljko zavrnili, kar je podjetju povzročilo nepopravljivo škodo.
Leto pozneje je Kozina v Pristavi kupil zemljišče, na katerem je zgradil uradniško hišo za svoje nameščence, v istem letu pa je v nekdanji Zoisovi palači na Bregu 20 v Ljubljani odprl prvo prodajalno, ki je hkrati predstavljala zametek mreže lastnih prodajaln v nekdanji Jugoslaviji. Kozina je tako začel graditi svojo mrežo industrijskih prodajaln, ki veljajo za najstarejše specializirane trgovine s čevlji v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Prva podružnica izven Slovenije je leta 1925 zaživela v Zagrebu, nato pa še v Beogradu.
Tovarna je bila leta 1925 dograjena na tri nadstropja in mansardo. Uporabljeno je bilo najmodernejše stavbno pohištvo in notranja oprema, oblikovana po novih predpisih za zaščito delavcev. Toda podjetje Peter Kozina & Co. se je v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja prezadolžilo, zato so banke upnice 8.2.1928 ustanovile sanacijsko družbo Peko d.z o.z., ki naj bi popeljala podjetje iz krize. Kozina je na zahtevo upnikov napisal oporoko in 3. marca 1928 v svojem podjetju postal ravnatelj z mesečno plačo.
V letih 1927 – 1948 sta podjetji Peter Kozina & Co. in sanacijska družba Peko večkrat menjali lastnike, ki so iskali načine za izhod iz zadolženosti. Peter Kozina je iskal družabnike, ki bi investirali v podjetje z uveljavljeno trgovsko blagovno znamko, tri banke upnice pa so bolj zanimali dobički kot poslovanje. Podjetje je stabilizirala šele komanditna družba Ivan Knez, ki je prevzela podjetje leta 1937 in ga vodila do nacionalizacije po 2. svetovni vojni ter vzpostavila široko mrežo lastnih prodajaln po celotni Jugoslaviji. Pred 2. svetovno vojno je imel Peko po Jugoslaviji že močno razpredeno mrežo 51 prodajaln.
Ob začetku 2. svetovne vojne je Peko zaplenil nemški okupator, 51 podružnic na jugoslovanskem teritoriju je bilo razdeljenih na okupacijska območja. Proizvodni program je bil usmerjen v oskrbo civilistov v nemškem okupacijskem območju Slovenije. Po 2. svetovni vojni je Peko utrpel veliko škode, predvsem zaradi vojnega stanja in z njim povezanega splošnega plenjenja premoženja ter ropanja ob umiku okupatorja iz Tržiča. Tovarna je začela ponovno obratovati junija 1945. Peko je bil v skladu s patriotično nacionalizacijo zaplenjen (prevzet s strani države). Novo vodstvo je najprej vzpostavilo stike s svojimi predvojnimi poslovalnicami in ocenilo vojno škodo. Leta 1948 je bilo podjetje nacionalizirano. NA VRH STRANI
Peko je med letoma 1948 in 1995 deloval kot družbeno podjetje za proizvodnjo obutve in njenih sestavnih delov s trgovino na debelo in drobno s sedežem v Tržiču. Leta 1950 so z uvajanjem ekonomskih enot, v katerih so delavci neposredno odločali o najpomembnejših vprašanjih delovanja podjetja, uvedli samoupravni način upravljanja podjetja. Leta 1995 se je Peko lastninsko preoblikoval v delniško družbo.
Med letoma 1948 in 1954 je podjetje delovalo pod imenom Tovarna obutve Triglav Tržič, nato so mu vrnili pred vojno priznano in ugledno ime Peko.
Tovarniški kompleks se je z gradnjami in modernizacijo večkrat širil in spreminjal svojo podobo. Leta 1960 so ukinili transmisijski pogon strojev in strojni park opremili z elektromotorji. Šivalnica je prešla na tekoči trak. Rekonstrukcija je dvignila produktivnost in prehod na specializirano proizvodnjo.
Kolektiv novega podjetja je v prvi petletki izvajal plan državne Generalne direkcije tekstilne in čevljarske industrije LRS, ki je Peku dodelila izdelavo modne obutve. Po koncu prve petletke se je počasi sprostilo tržišče z obutvijo, zato so v proizvodnji razširili ponudbo obutve, začeli so uporabljati nove materiale (guma, plastika, poliuretanski podplati) in razvijati orodjarno.
70. leta so prinesla nove poslovne strategije. S prehodom na montažni sistem proizvodnje je Peko začel širiti proizvodnjo sestavnih delov zunaj Tržiča, in sicer leta 1970 v Trbovlje, leta 1976 v Ludberg na Hrvaškem, v letih 1984 in 1985 pa še v Benedikt in Ormož. Leta 1972 je Peko vstopil z 49-odstotnim kapitalskim deležem v nemško podjetje Afis, 1982. leta pa je vzpostavil sodelovanje z ameriškim podjetjem Rockport.
Konec 80. let 20. stoletja so nastopile (zlasti v vzhodni Evropi) globoke politične spremembe, ki so močno vplivale tudi na poslovanje Peka. Na slabšanje razmer v podjetju je najprej vplivalo večletno izčrpavanje podjetja zaradi zgrešene jugoslovanske ekonomske politike za aktivne izvoznike. Le-ta je povzročala težave z likvidnostjo oz. podkapitalizacijo in visoke stroške za financiranje poslovnega procesa. Težave pa so se pojavile tudi zaradi izpada večjega trga ob razpadu Sovjetske zveze in Jugoslavije. Najprej je Peko zaradi srbskega bojkota slovenskih podjetij leta 1990 izgubil vse poslovalnice v Srbiji in Črni gori, v prvi polovici 90. let pa zaradi vojne na Balkanu še precej hrvaških in bosanskih. Izgubo vzhodnega in jugoslovanskega trga so si prizadevali nadomestiti z izvozom na zahod.
(Vir: Tržiški šuštarji, Bojan Knific, Tržič, 2014, fotografije iz Tržiškega muzeja in iz svetovnega spleta dodali OPS)
V času tranzicije po letu 1990 je bil v začetku do leta 1995 Peko v lasti delavcev. Potem so po Zakonu o lastninskem preoblikovanju spremenili lastniško strukturo tako, da si je država vzela 40% delež, ki ga je prenesla na KAD (Kapitalska družba) in SOD (Slovenska odškodninska družba), delavci pa so morali za deleže, če so želeli ostati solastniki, vložiti certifikate ali pa kupiti delnice, saj je Peko postal delniška družba.
S prenosom tako velikega deleža na KAD in SOD je politika začela postavljati v Peko svoje nameščence v vodstvo uprav in nadzornike, preko katerih so si nekateri dodobra polnili svoje žepe, Peko pa je tonil v izgubah. Vedno znova so bile potrebne nove dokapitalizacije, tudi s prodajo premoženja in preko bank (ki jih prav tako ves čas obvladuje politika) so črpali z injekcijami Peku tudi te. Peku so umetno podaljševali življenje, namesto, da bi ga korenito prestrukturirali že davno in bi potem na zdravih temeljih uporabili vse znanje, izkušnje in tradicijo Peka za nove uspešne zgodbe v novih tržnih razmerah in brez nepotrebnih stroškov, ki so bili vračunani v ceno čevlja.
Zdaj se trudimo prostovoljci Gibanja OPS z vključevanjem vseh, ki jim je mar in želijo sodelovati, da ustvarimo najprej zdravo delovno jedro s 25 začetnimi zaposlenimi, da ohranimo znanje, izkušnje in tradicijo Peka, zdaj z NOVIM poslovnim načrtom in NOVIM INOVATIVNIM poslovnim modelom.
